1. Marko Crnkovič (29. 1. 2026) • Kdo je naredil cirkus iz burgerjev/hamburgerjev in všečkov/nevšečkov.

To je bil resničnostni šov z Niko Kovač. Prijazno pasivno agresivna, kot zna biti, je deklasirala Anžeta Logarja. Pa ga je res?

Tokratni politični predložek prijazno pasivno agresivne Nike Kovač je izpadel še tem bolj zanimiv, ker dela predvolilno tekmo bolj napeto. Ker gre za misterioznega Logarja. Zanj pol Slovenije bodisi še vedno ne verjame, da ni več Janšev; bodisi mu ne odpusti, da je bil Janšev, tudi če ni več; bodisi pričakuje, da bo spet Janšev, če se mu bo le ponudila priložnost; bodisi drži pesti, da ga Golob ne bi vzel za svojega, če bi se tako seštelo; in bodisi upa, da ga sploh ne bo v parlamentu.

2. Marko Crnkovič (20. 1. 2026) • Antipolitika neuvrščenih: ne levičarji, ne desničarji — ampak resničarji.

Stevanović bi bil del koalicije, ki bi sprejela usmeritve Resni.ce. A tako nora in oblastiželjna nista niti Golob niti Janša.

Doslej smo imeli levičarje in desničarje, zdaj pa imamo tudi resničarje. Ki se imajo za pravo alternativo. Novi obrazi so (bili) po njihovem navidezne alternative. Zato se Resni.ce vsi otepajo. Levičarji jih imajo za podtaknjence desnice, desničarji pa za podtaknjence levice. Golob jih je povabil na kosilo ne iz preračunljivosti, ampak zato, ker je lahko varno stavil, da jih ne bo. Janša pa zaenkrat modro molči glede sodelovanja, ker ima trenutno kaj bolj urgentnega povedati.

3. Marko Crnkovič (6. 1. 2026) • Ona Plus, Ona Minus: ga. Benedettijeva proti ge. Gaber Golobovi.

Šimfati TGG se ne bi spodobilo, pa tudi poguma ji nočem jemati. Morda pa še bo kaj iz nje. Tudi moja prva kolumna je bila krneki.

Go. Benedetti opominjam, da si kolumnisti ne izbiramo sodelavcev in da bi sam že zdavnaj nehal pisati, če bi se kapriciral glede tega, kdo še razen mene piše za nek medij. Res pa je, da nas nekoč ni bilo toliko, da bi se komu zdelo nujno ali fancy, da bi se delal izbirčnega ali izbirčno. Po eni strani je lahko kolumnistka dandanes že skorajda vsaka, ki slučajno pride mimo in ki jo kdo opazi. Po drugi pa lahko druga, magari bolj poklicana, prav zaradi nje to neha biti — vsaj v istem mediju.

4. Marko Crnkovič (7. 1. 2026) • Stranka Levica: Ko bodo veliki (ali stari), bodo vsi Socialni demokrati.

Problem Levice je generacijski problem. Lepo je v naši domovini biti mlad in pizditi čez fašiste, oboroževanje in kapitalizem.

Tašner Vatovčevo dezerterstvo ni bilo neizogibno, je pa vsekakor smiselno. Pripomoglo bo h konsolidaciji tako Socialnih demokratov kot same Levice. V perspektivi se bo namreč Levica kot vihrava in provokativna alternativa izpela. Če se že ni. Nekega dne, ko bodo veliki — ali vsaj stari, starejši —, bodo vsi socialni demokrati. Z veliko ali z malo. Drugega jim ne bo preostalo. Matej Tašner Vatovec ni izdajalec. On je samo prvi, ki je to pogruntal in si drznil narediti ta korak.

5. Vesna V. Godina (21. 1. 2026) • Namig levemu političnemu polu: Se (ne) spomnite Drnovška?

Slovenci ne volijo tistih, ki imajo zasluge. Ampak tiste, ki dajejo upanje. In upanja jim na levici ta hip ne zna dati nihče.

Kot pred vsakimi volitvami se leve stranke tudi zdaj pričkajo. Tekmujejo za volivce. Se trkajo po prsih — vsaka zase —, da so prav one in samo one zaslužne za rezultate v zadnjih štirih letih. Javno razkazujejo nesposobnost dogovarjanja. Sklepajo strateške kompromise. Gredo se, kdo bo koga. In kot dosežek razglašajo, da so se dogovorile o političnem fair playu. Kot da volivce to zanima. Učinek na volilno telo je negativen. Če ne porazen. S tem dokazujejo, da so disfunkcionalne.

6. Darinka Pavlič Kamien (18. 1. 26) • Minimalec, maksimalec: Brodnjak proti Mescu, Mesec proti Brodnjaku.

Je ironično, da zvišanje minimalne plače kritizira človek, ki veliko zasluži? Morda. A samo, če je ironija ekonomski argument.

Mesec je razpravo prestavil drugam. Ne v območje izračunov — kjer je šibak in kjer se mu kalkulacija ne bi izšla —, temveč v polje zavisti. S prstom je pokazal na tistega, ki lahko s plačo udobno živi. Kot da bi kradel ali vsaj neupravičeno dobival plačo. Ni odgovoril na vprašanje, kdo bo razliko med sedanjim in višjim minimalncem plačal in kako. Pokazal je na drugega in sporočil, da je svet krivičen. To učinkuje. Ljudje to razumejo. Ploskajo. Delijo. Toda država ne vodiš z aplavzom.

7. Vesna V. Godina (14. 1. 26) • Bolj kot vojna z Rusijo je za Evropo nevarna in realna vojna z ZDA.

Tako kot je bil Hitler obseden od ideje o veliki in močni Nemčiji, je Trump obseden od ideje o veliki in močni Ameriki.

Če nečesa ne more doseči, to za Trumpa pomeni, da nima moči. Dokler ima moč, pa ga nič ne more ustaviti. V tem je nevarno podoben Hitlerju. Ki ga je vodila enaka logika. Tako kot je tudi Hitler bil obseden od ideje o veliki in močni Nemčiji, je Trump obseden od ideje o veliki in močni Ameriki. Tudi Hitlerja ni mogla ustaviti volja državljanov, politika držav in mednarodno pravo. Tudi Hitler je okupiral države zoper voljo državljanov. Nič ga ni ustavilo. Razen nazadnje poraz v vojni.

8. Marko Crnkovič (16. 1. 2026) • Kaj sporoča premier in kaj sporoča premier v senci.

Razumem, zakaj Janša ni hotel v pogovor z opozicijo na TVS. Pa tudi to, zakaj je Golob povabil ja pa ne zaveznike v PEN Klub.

Janša je zavrnil udeležbo v opozicijskem pogovoru, ker bi s tem molče priznal, da je politično drugorazreden. Udeležba bi bila potrditev dejstva, da ni glavni. Ker čeprav slučajno pač ni na oblasti, je vendarle glavni izzivalec. On je liga zase in po tej logiki bi mu morala pripasti pravica, da tako kot Golob nastopi v samostojnem pogovoru. Ali skupaj z Golobom. Ena na ena. Me zanima, če bomo to v naslednjih dveh mesecih dočakali. Če se bosta The Avengerja strinjala s konfrontacijo.

9. Marko Crnkovič (27. 1. 2026) • Bog, družina, mati, domovina … — in Lena Grgurevič.

Nekaterim temam se levica malodane z gnusom odreka in jih prepušča desničarjem — kao fašistom —, ti pa jih radi vzamejo za svoje.

Obstaja vrsta tém, ki se jim levica malodane z gnusom odreka in jih potiska v naročje desničarjev, ti pa si s svojimi nabirajo nove in nove privržence. In to niso eksluzivno desne teme. Najbrž so na desni bolj razširjene, niso pa tuje niti leve logiki. Recimo domoljubje: levičarji pač ne kokodakamo non-stop o tem. Ali Bog: saj menda ne mislite, da so vsi levičarji ateisti? Ali družina: kdo si upa trditi, da levičarjem to nič ne pomeni? Ali famozna rodnost: kot da to res ni problem!?

10. Marko Crnkovič (19. 1. 2026) • Najprej dejanšizacija, potem degolobizacija: Kdo bo zašil Roberta Rabbita?

Perfidna lepota pravne države ali Janša in Hojs in Olaj si že manejo roke, ožuljene od pendrekov. Akcija, reakcija. Tako to gre.

Posrečena ali neposrečena dejanšizacija policije bi morda res lahko bila kaznivo dejanje. Toda perfidna in cinična lepota pravne države, povezane s svobodomiselnostjo je v tem, da to še ne pomeni nujno, da bi storilec tega strašnega zločina moral za to biti obsojen. Sankcionirali ga bodo dogodki sami. Če bo krivec na volitvah poražen, bo naslednja vlada policijo en, dva, tri degolobizirala. Akcija, reakcija. Janša in Hojs in Olaj si že manejo roke, ožuljene od pendrekov.

11. Marko Crnkovič (26. 1. 2026) • Polka pod Prešernovo glavo: “Naredite mi to deželo spet nacionalistično!”

Janez Janša oddaja signale, ki jih lepe leve duše ne znajo prebrati in razumeti. Zato se obešajo na “poveličevanje nacizma”.

Zaskrbljeni levičarji, ki jih vsaka napačna beseda spominja na Hitlerja, so spregledali, da je Janša z udeležbo na harmonikariadi poveličeval slovenski nacionalizem, ne pa faking fašizma. Desnica s tem upgrada svoje smešno, anahronistično domoljubje. Eksplicitni, nikoli dovolj zapriseženi patriotizem je bil doslej strategija kulturnega boja, z radikalizacijo pa prerašča v nacionalizem. Ki bo sodeč po Janševih izjavah morda objektivni, po volitvah operativni cilj.