1. Marko Crnkovič (22. 5. 2025): Puntigam links: Moja oma in poslanec Hoivik (da Jenulla niti ne omenjam).

Da so ljudje tako brezčutni, je dejansko neverjetno. Zato ne vidim smisla v navzkrižnem očitanju, kdo je večja svinja.

Nikoli nisem razumel in me niti ni zanimalo, kaj Jenull hoče povedati. Sem pa prepričan, da ljudje kot on levici delajo škodo. Blamirajo antijanšiste, da tako rečem. Ker vzbujajo vtis, da smo vsi taki brezvezniki kot on. Pripomorejo k temu, da se desnica krepi zahvaljujoč tistim, ki se jim Jenull zdi prepotenten in nočejo imeti z njim in z njemu podobnimi bog ne daj ničesar opraviti.

2. Vesna V. Godina (14. 5. 2025): Je Janši že kdo rekel, da je poraz, če tričetrt ljudi ne glasuje (zanj)?

Na referendumu je zmagal. A to mu pred volitvami škodi. Ker postaja politično nevaren in s tem aktivira antijanšizem.

Ne strinjam se tudi z oceno, da je Janševa zmaga na referendumu očitni poraz vladne koalicije. In Aste Vrečko osebno. Komentatorji s tem dejansko povzemajo njegovo interpretacijo izida. In se spreminjajo v janšistična trobila. JJ si gotovo mane roke. To ga po mojem veseli še bolj kot referendumski rezultat. Rezultat referenduma vidim drugače. In sicer kot politično preštevanje.

3. Marko Crnkovič (12. 5. 2025): SDS dobila bitko, izgubila bo vojno.

Desni se preštevajo: 400.000 glasov na volivah 2026 ne bo čez 90 %, ampak samo kakih 40 ali še manj. Kar bo daleč od zmage.

SDS se je preštela in se ji zdi, da jih je sodeč po rezultatu jebeno več. Ker več ko jih bo, prej bodo na cilju. No, ne bodo. Na volitvah bodo zelo težko zbrali 400.000 glasov, ker je treba odšteti znaten del nedefiniranih volilcev, ki so se tokrat po naključju, napol nevede ali samo iz lahkomiselnosti — češ, saj gremo samo na referendum, saj ne glasujemo za oblast — znašli v ešalonu janšistov.

4. Marko Crnkovič (16. 5. 2025): Spregledana proslava: Dan zmage pred osemdesetimi leti in dandanes.

Golob je imel govor, ki ni bil povsem nedolgočasen, nezanimiv pa še manj. Lepo je povedal o polpretekli zgodovini.

Bernarda Žarn in Jure Longyka sta kontaminirana z razvedrilnimi oddajami in prireditvami. A ni to proslava? Saj ne vem več. Nedeljsko popoldne? Dobrodelni koncert? Melodije morja in sonca? Otvoritev filmskega festivala? Mi ta še predobro znani žametni glas iz reklam spet kaj prodaja? Me hoče opozoriti — tako kot v Cankarjevem domu —, naj na domačem kavču izklopim ali utišam mobitel?

5. Marko Crnkovič (19. 5. 2025): Sokol in golob, burger in repa: 776 besed pove več kot dve fotografiji.

Simbolična fotografija je specifičen žanr, ki se je razvil iz tehnične nuje, da obvezno neobvezni piksli spremljajo besede.

Videti preveč in se v poglabljati v neumnosti in nepomembnosti — selektivno, ker bi se mi sicer zmešalo —, je kolumnistova profesionalna deformacija. Plus to, da vsako stvar, ki se mi zdi vredna obravnave, jemljem zares. Za posameznika to ni vedno dobro ali vsaj ne prijetno, za medije in publiko pa zna biti kratkočasno. Skratka: téma tedna sta bili dve navidez nepomembni fotki.

6. Vesna V. Godina (7. 5. 2025): Pred referendumom: Politična sporočila zmagovalcev in poražencev.

Kulturniki niso člani domačij pridnih. Iz njih so izločeni, izobčeni. Zato niso deležni redistribucije za preživetje.

Razumevanje nefizičnega dela kot nedela je posledica dejstva, da je bilo 99 % zgodovinskega časa 99 % naših prednikov kmetov. Zato je delo kmeta razumljeno kot pravo delo. Tudi v socializmu, ko se je povečal delež industrijskih delavcev. To še danes reproducira Janša, ki po potrebi javno govori, da univerzitetni profesorji ne delajo (delamo) nič. Samo šest ur na teden. In podobno.

7. Marko Crnkovič (8. 5. 2025): Tako imenovano ameriško vmešavanje v slovenske notranje zadeve.

To je bila samo pripomba. Spomnite se Mussomelija. Ne bodite mimoze. Pa tudi ne privoščljivi. Saj menda niste izdajalec?

Da ne bomo nepripravljeni, se raje že zdaj vprašajmo, kako bomo Američanom odgovorili, ko bo v okviru ameriškega džihada proti levičarskemu prebujenstvu prišla na vrsto Slovenija. Imam neprijeten občutek, da se bo takrat našlo veliko Slovencev — bog ne daj celo politično odločujočih! —, ki bodo v imenu desničarske politične korektnosti potegnili z zunanjim sovražnikom.

8. Marko Crnkovič (13. 5. 2025): Brez alternative: SDS na veke vekov, amen, ali po Janši Janša.

Janša je MVP stranke SDS, zato ne obstaja niti najmanjši razlog, da bi ga zamenjali. Kaj šele, da bi se zamenjal sam.

SDS je v vsakem primeru non-stop pri koritu oblasti. Tem bolje zanjo, kadar je slučajno dobesedno na oblasti. Kadar ni, pa zvito in premišljeno poudarja tradicijo uporništva in disidentstva, cepljeno na novodobne pogruntavščine opozicijskega in populističnega prevratništva in disrupcije, ki se drzno sprehaja po tanki črti med legalnostjo in anarhijo.

9. Vesna V. Godina (29. 5. 2025): Gnev in strah desnice pred pomočjo pri prostovoljnem končanju življenja.

Zagovorniki katoliške kozmologije vsiljujejo svoje vrednote vsem. Kar pa ni samo netolerantnost. Ampak je nasilje.

Misel, da je človek nad Bogom, desničarske katolike navdaja z gnevom in grozo. Posledica tega so netočne, celo komične argumentacije. Recimo argument ene od zvezdnic slovenske desnice, da bo zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja pripeljal do tega, da bo tudi pubertetnik, ki ni zadovoljen sam s seboj, lahko zahteval pomoč pri prostovoljnem končanju življenja.

10. Darinka Pavlič Kamien (25. 5. 2025): Robert Golob: “Podjetniki! Če vas kaj moti, spakirajte!”

V evrskem območju smo zadnji. Ste slišali? Zadnji. To ni opozorilna lučka. To je alarm. Premier pa odgovarja z ironijo.

V Sloveniji je vse možno. Celo to, da predsednik vlade podjetnikom in obrtnikom, ki mu tožijo zaradi neprijazne obdavčitve, reče: “Če slovenski lastnik opravlja isto delo s šoferjem, ki je formalno zaposlen na Hrvaškem, bo to mogoče izziv manj za šolsko, socialno in zdravstveno mrežo. In s tem ni nič narobe.” To res ni nezakonito. Je pa hudo, zelo hudo narobe. Robert Golob se na žalost ni ugriznil v jezik.

11. Marko Crnkovič (5. 5. 2025): Evangelij po Osvobodilni fronti: Kaj je danes 27. april?

Zgodovina za državotvorno rabo je simbolna, magari olepšana zgodba, ki se ji ni treba docela ujemati z minulo resničnostjo.

Bilo bi nesmiselno trditi, da ustanovitev Osvobodilne fronte ni bila upor ali začetek upora proti okupatorju. Seveda je bila. Ampak preimenovanje praznika je bil prvi antikomunistični, revizionistični, renegatski, maščevalni manever, s katerim so takrat šele latentni desničarji začeli relativizirati vrednote tistih, ki so v drugi svetovni vojni zmagali in potem še skoraj pol stoletja vladali.