1. Marko Crnkovič (20. 3. 2025): Nova Ilirija: ljubljanski arhitekturni in kulturnozgodovinski barbarizem.

Janković buldožerira vse, kar je bilo nekoč zgrajeno po meri človeka z občutkom za lepo. In od meščanov pričakuje hvaležnost.

To je ta novokomponirana, nepremičninarska, grebatorska, gentrifikacijska ljubljanska logika, ki si zna poiskati človeka, ki bo uresničil svojo fascinacijo nad tem, da mimo objekta pelje trideset tisoč avtov in sto tovornih vlakov na dan, medtem pa ljudje po kópanju kofetkajo na terasi in kao uživajo v fucking mestnem vrvežu! Nova Ilirija je znamenje socialnega razkroja. Politična in poslovna megalomanija, ki pred seboj buldožerira vse, kar je bilo nekoč načrtovano in zgrajeno po meri človeka z občutkom za lepo. Danes pa ta ready-made, instant metal in steklo.

2. Marko Crnkovič (11. 3. 2025): Kronika poskusa samomora na pustni torek.

Vsem se zdi jasno, zakaj je dekle skočilo iz tretjega nadstropja svoje šole. Obenem pa tega ne bo nihče nikoli zagotovo vedel.

Moja nelepa, četudi udobna lastnost je, da nimam empatije. Vsaj ne do ljudi, ki mi niso najbliže. Sam raje rečem, da nisem zelo čustven. Toda to je bilo prehudo celo zame. Ko sem bral ravnateljičino pismo, sem bil malone ganjen. Poskušal sem si predstavljati, kako se počutijo dekletovi starši. Pa tudi sošolke in sošolci in seveda šolski staff. Zato sem se ravnateljici — proti svoji navadi (pa saj niti ni pravih priložnosti) — s povratno pošto s stavkom ali dvema tudi sam zahvalil za trud in poskušal prispevati kanček podpore in spodbude.

3. Vesna V. Godina (13. 3. 2025): Zadeva Bloody Mary Group na FF UM: Nismo vsi Friderik Klampfer. Jaz že ne.

Ker vem, da ne gre zanj. Ampak za oblast. Za oblastiželjnost sindikalistov, ki se do nje ne morejo dokopati demokratično.

Sindikat ne razume svoje družbene vloge. Ali pa je noče razumeti. Če je ne razume, potem to potrjuje ugotovitve antropologov postsocializma, da sindikati v postsocializmu ne vedo, kaj je njihova vloga. Če svoje vloge nočejo razumeti, pa to pomeni, da sindikate vidijo kot institucijo, ki jo je dovoljeno izrabljati za individualne ambicije in interese. Kar je problem. Resen problem. To pomeni, da sindikati niso sindikati. Ampak samo še ena interesna domačija več, ki zlorablja svojo moč za to, da pride na oblast. In do koristi, ki jih ta prinaša.

4. Vesna V. Godina (5. 3. 2025): Ukrajina je to vojno izgubila. V ameriških očeh jo je izgubila.

Zelenskemu je v vlogi žrtve pri Trumpu spodletelo. Ker protestantska, neoliberalna, kavbojska mentaliteta. V Evropi pa to vžge.

Če bi vprašali Zelenskega, ali med Evropo in ZDA obstajajo razlike, bi ta to potrdil. Kar je jasno. In očitno. Jasni in očitni so tudi razlogi. Temu se reče interesi. V Ukrajini in v zvezi z njo ima interese EU oz. Evropa. Na drugi strani pa imajo interese tudi ZDA. Kar se zdaj dogaja pod naslovom oblikovanja skupnega pristopa Evrope in ZDA k ukrajinski vojni, je usklajevanje teh interesov. In zdi se, da bo problem rešen, ko bodo ZDA in Evropa uskladile te interese. Ne nujno tako, da bo vojna končana. Ampak vsaj tako, da med Evropo oz. EU ter ZDA ne bo več razdora.

5. Marko Crnkovič (17. 3. 2025): Afera Šank Rock: Erotika, emocije, estrada, politika.

Urška Klakočar Zupančič naj ve, da lahko gre vedno še nižje. Tabloidnost je dirka na dno. A najprej definirajmo, kje je dno.

Ni malomeščansko zanimanje za nepomembnosti tisto, ki nazaduje. To je stalno in stabilno. Politika je tista, ki nazaduje in se trivializira. Res pa je, da v tem procesu dostavlja javnosti vedno več temu primernih podrobnosti. Znamenje trivializacije politike ni to, da se predsednica državnega zbora eventualno daje dol z rock kitaristom, temveč to, da ta rock kitarist nastopi kot spremljava vokalistu taistega benda z unplugged balado — z nerazumljivim, verjetno patetičnim besedilom — na proslavi v Državnem zboru ob dnevu državnosti.

6. Marko Crnkovič (7. 3. 2025): Demontaža svetovnega reda (2.): Remilitarizacija demilitariziranih.

Trump je s svojo strašljivo, brezobzirno in daljnosežno megalomanijo in mogočnostjo dal marsikaj misliti tudi Slovencem samim.

Po Trumpovi intervenciji je premnogim na temo Ukrajine najbrž vsaj malo nerodno. In naj jim kar bo. Desničarjem, ker kot zapriseženi protrumperji in antiputinisti dajejo vtis, da so proruski. Levičarjem pa, ker so se kot izpričani kritiki ameriške hegemonije zdaj znašli na liniji s človekom, ki se hoče na lastno pest pogajati z agresorjem na račun napadenih. To je pripeljalo do tega, da sta se na istih okopih znašla Branko Grims, ki za Nobelovo nagrado za mir predlaga Elona Muska, in Aurelio Juri, ki predlaga Donalda Trumpa!

7. Vesna V. Godina (26. 3. 2025): Vsi ti slovenski rasizmi: razumeti in razložiti ne pomeni tolerirati.

Slovenci si domišljamo, da rasizma pri nas ni. Pa je. Tudi kulturni in biološki rasizem. Ne samo novodobno suženjsko delo.

Netoleriranje razlik je ena od značilnosti slovenske zgodovinsko vzpostavljene socialne in kulturne tirnice. Ki jo je mogoče logično razložiti. V slovenski zgodovini so bili “drugačni” v glavnem tujci, ki so našim prednikom gospodovali. Bili so njihovi nasprotniki. Celo sovražniki. Zato je zavračanje vsakogar, ki je “drugačen”, slovenska kulturna in socialna značilnost. Ki v resnici izhaja iz ogroženosti. Oziroma občutka ogroženosti. Ravnanje z “drugačnimi” kot s sovražniki je v tej percepciji seveda logično. In razložljivo. 

8. Marko Crnkovič (6. 3. 2025): Demontaža svetovnega reda (1.): Delali smo se, kot da tega nismo vedeli.

Trump je simbolno utelešenje tega, da oblast, bogastvo, aroganca, ambicioznost in vojaška moč delajo čudeže. Neprijetne čudeže.

Vedeli smo tudi, da se ljudje na oblasti — še posebej na ameriški oblasti — ne odlikujejo ravno z občutkom za pravičnost, solidarnost, empatijo, dobroto, usmiljenje. Zakaj se potem čudimo, da je Trump tretiral Zelenskega kot klošarja, ki si mu je drznil zatežiti za nek parmilijardni vbogajme? Zakaj se čudimo Trumpu, da napoveduje defundiranje javnih storitev za tisto, česar nova ameriška oblast ne odobrava? Zakaj se čudimo njegovim ambicijam, da bi si prilastil tuja ozemlja oz. naravna bogastva? That’s how it works.

9. Marko Crnkovič (15. 3. 2025): Nataša Pirc Musar je edina prava opozicija tej vladi in poslanski koaliciji.

Golobu ni jasen princip delitve oblasti. V Gibanju Svoboda bi radi bili razsvetljeni absolutisti, ampak žal niso razsvetljeni.

Gibanje Svoboda bi rado imelo absolutno oblast. Da bi bilo vse po njihovem. S kančkom hudobije bi temu lahko rekli prijazni totalitarizem po meri človeka, z malo prizanesljivosti pa razsvetljeni absolutizem. To bi bilo super, vendar v Gibanju Svoboda žal niso razsvetljeni. Radi bi imeli svojo guvernerko BS. Radi bi imeli svojo varuhinjo ČP. Kot že imajo predsednico DZ. Da bi radi imeli tudi čim več svojih ustavnih sodnikov, pa se bo verjetno pokazalo še letos, ko sodniku in sodnici poteče mandat. To seveda ni ilegalno, je pa nehigienično.

10. Marko Crnkovič (4. 3. 2025): SDS manipulira z upokojenko Majo in upokojenko Simono.

Par milijonov evrov za referendum o umetniških pokojninah ne bo šlo v nič. To bo davkoplačevalska promocija kulturnega janšizma.

Čeprav se referendumska kampanja uradno še ni začela, pa je ta igra že zdaj zelo umazana. Kdorkoli že jim je naredil strategijo, očitno gre za velemojstra manipuliranja. Začenši s sloganom: “Ljudstvu drobiž, izbrancem prestiž”. S to absurdno trditvijo se bodo volilci SDS zlahka identificirali. In če se slučajno ne bi, so ta stavek ilustrirali s fotografijo umetnice Maje Smrekar zgoraj brez, ki doji psa. Namreč dobitnice nagrade Prešernovega sklada leta 2018 in potencialne prejemnice dodatka k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti.

11. Marko Crnkovič (27. 3. 2025): Nauk SLS: Očeta treh deklic za predsednika stranke!

Okrog SLS se zbirajo wannabeji, ki vejo, da v SDS nimajo šans. Tako pač je, če v 37 letih zamenjaš 11 predsednikov stranke.

Če štejemo njeno predhodnico SKZ in upoštevamo še leto, dve dolgo epizodo z SKD (2000–2001), SLS obstaja že 37 let. In v tem času je imela ne več ne manj kot deset ali enajst predsednikov. To so bili Ivan Oman, Marjan Podobnik, Franc Zagožen, Franc But, Janez Podobnik, Bojan Šrot, Radovan Žerjav, Franc Bogovič, Marko Zidanšek, pa spet Marjan Podobnik in trenutno Marko Balažic. Stabilna stranka je tista, ki se drži enega in istega. Le zakaj bi torej SDS stavila na drugega konja? SLS jim je lahko za zgled. Vam pa lahko pomaga razumeti.