1. Marko Crnkovič (19. 7. 2025): Urška Klakočar Zupančič in Bor Zuljan ali mali oglas za dr. roman.

Srečo je treba deliti? Ne, danes jo je treba šerati. Ker nam ne pomeni nič, če je ne. Srečni smo šele, ko jo pošeramo.

Nad neženirano medijsko distribucijo in konzumacijo intimnosti viham nos iz najmanj dveh razlogov. Prvič zato, ker niti racionalno niti emotivno ne razumem, odkod nekaterim ljudem ta potreba, da mimoidočim na Trgu kao nekonvencionalne psevdopsihološko intimistične republike — kje drugje, če ne pred Parlamentom — govorijo o svojih privatnih zadevah. Drugič pa zato, ker iz istih vzgibov ne razumem, odkod sploh anonimni publiki interes za male oglase iz življenja drugih.

2. Branko Gradišnik (11. 7. 2025): Bogdan Gradišnik (1946–2025): Brata brez derez po ledeniku, ki ves čas beži.

Jelen resda vselej pade, a cesta vendarle zavija v deželo Spet. Ta misel bi bila všeč bratu, mojemu dvojčku v besedi.

Skoraj dvajset let je že tega, ko sva se po desetletjih nezaupanja, občutljive vzkipljivosti in zamer objela in razjokala nad odprtim materinim grobom. Nazadnje sva si vsak zase našla svojo samoto, ki nikogar ne moti. Oba sva polno zaposlena s svojim delom. Tako kot je bil najin oče. Že to bi morda zadoščalo, dodatna tolažba in opora pa nama je sreča v zakonu. Njegova z Ingrid, moja z Bernardo. Pisal sem mu bil nazadnje le še enkrat letno, pa še na to voščilnico za rojstni dan nisem prejemal odziva.

3. Vesna V. Godina (3. 7. 2025): Prebiličevi aduti in Golobove napake.

Razlika v podpori je majhna. Tako majhna, da bi Prebilič lahko Goloba dohitel. Ali prehitel. Kako in zakaj se lahko to zgodi?

Prebiličeva ključna prednost je dejstvo, da bo na volitvah — tako kot vsi novi obrazi doslej — poosebljal upanje. Kar pomeni, da bo možni pravi kandidat za vse tiste, ki so to upanja pred štirimi leti videli v Golobu. In ki je zdaj ne vidijo več. Ko bodo izbirali med Golobom in Prebiličem, bodo izbirali med razočaranjem in upanjem. In upanje praviloma premaga razočaranje. Z lahkoto. Govorimo o podpori večine volilnega telesa, ki ga je Golobu na zadnjih volitvah uspelo aktivirati. In ki jo je do danes izgubil. 

4. Vesna V. Godina (10. 7. 2025): Za orožje je vedno denar: Golobova genialna predvolilna poteza.

Referendum o izstopu Slovenije iz Nata lahko njemu in njegovi domačiji samo koristi. Neglede na rezultat ne moreta izgubiti.

Kadarkoli se v Sloveniji pojavijo zahteve za več denarja za karkoli, je odgovor vedno isti: “Ni denarja!” Dve milijardi in več vsako leto za orožje pa očitno ni in ne bo problem. To je edina proračunska postavka, za katero se bo denar našel. Če recimo pričakujemo samo kakšnih 100.000 evrov več za izboljšanje položaja najrevnejših, za izboljšanje položaja invalidov, za izboljšanje položaja otrok, ki so v Sloveniji lačni — in za podobne socialne projekte —, pa tega denarja preprosto ni.

5. Marko Crnkovič (7. 7. 2025): Robert Jastreb in njegov natexit.

Del levice in kompletna desnica že dolgo nista imeli tako podobnih stališč do česarkoli, kot je povečanje obrambnih izdatkov.

Posvetovalni kontrareferendum Gibanja Svoboda bi šel na roko tistim, ki ne bi dali za orožje nič. A tudi iz te moke ne bo kruha. Ker kot je pravilno pripomnil Janša: “Koalicija nima večine, ki bi izglasovala izstop in Nata.” Kar je res, je res. Tudi nobena druga, bodoča koalicija ne bo imela večine za to, da se izčekira iz Hotela California. Druge slovenske osmosvojitve — tokrat varnostne — še ni na vidiku. NATO pakt bo morda prej razpadel sam, kot pa da bi ga prodana nevesta Slovenija zapustila.

6. Marko Crnkovič (14. 7. 2025): Peace, brother! Vojne je konec, če hočeš — ali če plačaš.

Plačaj, pa boš imel mir. Mi bomo poskrbeli za nevarnost vojne in za smodnik — ti pa le glej, da boš poravnaval obveznosti.

Thompson je eden od teh popkulturnih fenomenov, ki perpetuirajo vojne. Te se sicer ne dogajajo več na bojišču, zato pa v tem bolj nostalgično prenapetih, razgretih glavah kvazi domoljubov. Ljudje se kregajo, ali je ustaš ali ni. Zame glede tega ni dvoma. Bi se pa prav rad kregal o tem, da Thompsona žanrsko klasificirajo kot glasbenika, ki da izhaja iz tako imenovanega čobanskega rocka à la Bijelo dugme. To je noro. O glasbi imajo ravno tako malo pojma kot o zgodovini.

7. Marko Crnkovič (28. 7. 2025): Koga si ne želim na oblasti.

Eventualne gospodinjske koristi od alternative levi vladi ne odtehtajo škode, ki bi jo povzročila vrnitev desnice na oblast.

Politika me zanima ne kot občana, ampak kot ciničnega, skeptičnega in pristranskega opazovalca politikov kot soljudi. Bolj kot sama funkcionalnost države — in bolj kot blagri, ki jih državljani od tega funkcioniranja pričakujemo —, me zanima, kako politiki razmišljajo. Kako razmišljajo o domu in svetu, o zgodovini, o življenju, o vojnah, o smrti, o znanju in zdravju, pa tudi o oblasti in politiki sami in demokraciji. Kako govorijo, kako se izražajo, kaj jih zanima. Kako se nosijo in kakšen imidž furajo.

8. Matjaž Gruden (15. 7. 2025): Fašizem in anti-antifašizem: Vračamo se tja, kjer smo nekoč že bili.

Črnomajčniki z nacionalističnimi insignijami na zagrebškem hipodromu so odgovorili na “liberalni”, “levičarski” “ekstremizem”.

Slišali smo, da Thompsonov pozdrav “za dom spremni” ni ustaški, ampak da gre za hrvaško kulturno dediščino iz neke opere iz 19. stoletja. To seveda sodi v kategorijo pojasnil, da nacistični kljukasti križ izvira iz hindujske folklore. Da ne omenjam pojasnil, da ni šlo za poveličevanje ustaštva, temveč zgolj za izkazovanje ljubezni do boga, družine, domovine. Ker kot je znano, se ustaši v opravljanju svojih zločinskih del in nalog niso nikoli sklicevali na boga in domovino.

9. Vesna V. Godina (17. 7. 2025): Zanikati genocid: biti odrasel, biti realist, biti brezdušen.

Demonstracija brezbrižnosti: brez moralnega imperativa ni mogoče razmišljati o genocidih onkraj neoliberalnih logik in praks.

Ključno vprašanje, o katerem bi bilo treba resno razmisliti ob ugotovitvi, da se iz genocida v Srebrenici nismo nič naučili, je to, ali ljudje še sploh premorejo toliko socialnih veščin in vesti, da bi o genocidih lahko razmišljali onkraj neoliberalnih logik. In praks. Torej na način moralne presoje. Zdi se, da je takih ljudi vedno manj. Da jih je danes manj kot recimo trideset ali štirideset let nazaj. In že takrat jih je bilo manj kot pri generaciji njihovih dedkov in babic.

10. Marko Crnkovič (9. 7. 2025): SDS izvaža slovensko nespravo v Evropo.

Tudi EU bo postala pivnica Pri treh totalitarizmih, kjer bodo nacizmu in fašizmu nazdravljali, komunizem pa bodo obsojali.

Kakšno patetično sprenevedanje! SDS se je s podporo podobnomišljenikov od desno desne sredine pa do ekstra desnega ekstrema maščevala Golobovi vladi za ukinitev dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja, ki ga je Janševa vlada leto prej uvedla. Za to gre. Ne za pieteto. Gre za namišljene, interne zdrahe. In zato ta rokodelski ideološki import-eksport obeta, da bo tudi Evropa oz. EU sčasoma postala relativistična, revizionistična pivnica Pri treh totalitarizmih.

11. Darinka Pavlič Kamien (13. 7. 2025): Francesca Albanese je zadnji glas poštenosti v paradi moralnega bankrota.

Pravice so samo še politična koreografija, genocid semantična zmeda, Združeni narodi pa združeni bolj v nemoči kot v ukrepanju.

V tej paradi moralnega bankrota igra vlogo gnjavatorke Francesca Albanese. Kako si drzne poročati o genocidu v Gazi!? Kako si drzne kritizirati korporacije, ki si med okupacijo polnijo žepe? Lahko bi molčala kot generalni sekretar ZN, ki je očitno dvignil roke od vsega. Kot večina svetovnih voditeljev. Kot Evropska unija. Ker pa si drzne, so ZDA — z izjemnim satiričnim timingom — uvedle sankcije proti njej prav med njenim obiskom v Sloveniji. Seveda. Kaznovati je treba tistega, ki pokaže na resnico.